🔸 Avtorska slikanica o gosji kraljici 🔸

Gosja kraljica, napisala in ilustrirala Živa Viviana Doria, založba Atelje Doria

Ali slišite, kako prhuta, gosja kraljica s svojimi snežno belimi krili? Iz Dežele Nije je gosja kraljica poletela že pred nekaj leti. No, končno sem mojemu izvirnemu ilustriranemu motivu gosje kraljice, zapisala tudi svojo zgodbo. Zgodbo o gosji kraljici. Na voljo v spletni knjigarni - http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/7595

🔸🔸🔸

Beli kit iz biserne pravljice ☁ ilustracija za dekoracijo

ⓒ knjižna ilustracija Živa Viviana Doria ☁

Dobrodošli v moj svet pravljic ☁

O tem, kako je moj beli kit, biserni kit, priplaval v otroške sobe, v dnevne sobe, v vaše najljubše sobe. Print belega kita, dimenzije 30 x 40 cm, bo malim in velikim otrokom pomagal odpluti v svet domišljije, v svet pravljic, svet sanj. 

Ilustracija je print moje izvirne knjižne ilustracije, ki krasi naslovnico knjige pravljic Biserni kit in druge pravljice (založba Atelje Doria). 

Print lahko naročite TUKAJ (okvir ni vključen).

❤

Pravljica Ježek in rdeča mušnica

 Ježek in rdeča mušnica 

(Živa Viviana Doria)

Na gozd je legla srebrna noč. Malce se je že ohladilo. Okoli visokih, starih dreves je vel mrzel piš. Listje je šelestelo in šepetalo gozdnim prebivalcem.
Globoko pod smrekovimi vrhovi pa je, kot vsako noč poprej, drobencljal ježek.
»Oh, draga noč, kako si hladna nocoj,« je ježek vsake toliko zatrepetal s svojimi ostrimi bodicami.
Kajti, ko se je toplo, zlato sonce skrilo, je gozd objela hladna, srebrna luna. Vsako noč je mirno opazovala ježka. S svojim srebrnim sijem mu je kazala pot.
Ježek je pod roko nosil star zvezek.
»Kaj imaš lepega v tem zvezku?« je bila to noč radovedna luna.
»Ah, samo moj narisani herbarij je. Cvetlice rišem,« je tiho odvrnil ježek.
Ježek je imel posebno rad cvetlice.
Nekoč je srečal cvetlico, ki mu je bila najljubša od vseh. Tri dni in tri noči jo je obiskoval ter občudoval. Pa je cvetlica nenadoma ovenela. Ježek nikoli več, prav nikjer, ni srečal tako ljube cvetlice.
Od takrat naprej je v svoj mali zvezek skrbno narisal vsako cvetlico, ki jo je srečal na poti, da bi jo ohranil za spomin, če nekega dne oveni.  ...

Nadaljevanje najdete v knjigi pravljic Biserni kit. :)

Pravljična zeliščarnica

Ilustracije Živa Viviana Doria

1. Ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata L.)
2. Kamilica (Matricaria chamomilla L.)
3. Hrastovo lubje
4. Gozdna jagoda oz. navadni jagodnjak (Fragaria Vesca L.)
5. Borovnica (Vaccinium myrtillus L.)
6. Jeglič, navadni pomladanski (Primula veris L.)
7. Brinove jagode (Juniperus communis L.)
8. Rožmarin (Rosmarinus officinalis L.)



Sončece sije, ptički žvrgolijo, sezona koles je tukaj (jupiiii!), drevesa se bohotijo s krasnimi, pravljičnimi ter dišečimi cvetovi, travniki pa počasi dobivajo mavrične barve vseh možnih cvetlic. Regrat smo že nabrali in pojedli, sedaj pa prihajajo časi za nabiranje zdravilnih cvetlic in zelik. Da bo naša domača lekarna kar se da zdrava in naravna! O zdravilnih rastlinah se poučite od strička, bavarskega duhovnika, očeta hidroterapije in ljubitelja narave Sebastiana Kneippa... Knjigico naročite tukaj. Naj bo dan s soncem obsijan! :)

❤

Ježek in medved - otroška pesmica

Ilustracija Živa Viviana Doria

JEŽEK GRE PO GOZDNI POTI, MEDVED PRIDE MU NA PROTI.

»JEŽEK BEŽEK, KAM PA KAM, GREŠ VES S  HRUŠKAMI OBDAN?«

»V SVOJO HIŠKO ZDAJ GREM SPAT,

KI BREZ OKEN JE IN VRAT.

V NJEJ VSO ZIMO BOM OSTAL,

MALO JEDEL, MALO SPAL.«

(Mira Voglar) 

❤

Ježka in še mnoge druge živalske junake najdete v moji knjigi pravljic Biserni kit in druge pravljice

Naročite jo lahko TUKAJ.

❤

Sladka vaška pravljica

Za življenje kot v pravljici. Za tiste, ki so nam bližje nežne, pastelne barve in pohištvo, ki izgleda kot da je prišlo iz pravljice. Tudi sama imam en krasen kos pohištva še iz otroštva, ki vsake toliko let menja barvo, iz pastelno modre, v pastelno roza, naslednja pa bo pastelno zelena ali pa rumena. In potem si bom privoščila še en cupcake!


Inspiracija: Pinterest

❤

5 reči, ki mi polepšajo dan

1. Torta iz mojih washijev. Še lepše je ko najdeš med vsemi mogočimi motivi takšne, ki so ti zares všeč. Nežni, krhki, ljubki, zame...

 

2. Vrtovi. Ker so prava terapevtska pokrajina. Vzgajanje svojih lastnih zelišč, zelenjave, sadja... "Že" od jeseni jem domače ekološke redkvice, rukolo, motovilec, radič...Neprecenljivo. 

3. Šivanje mehkih kronic in Photobooth DIY! Poskusite, Je zabavno!

4. Moja polica zakladov otroškosti. Še vedno hranim vsako slikanico, ki sem jo dobila kot deklica. In ki jih bom nekoč predala svojim otrokom.

5. Ko najdem in kupim moje nove najljubše nogavice! Obstajajo ljudje, ki so posebno povezani z morjem, morskimi bitji, posebno morskimi sesalci. In jaz sem ena izmed njih. 

In 6. načrtovanje potovanja, kjer se bom lahko potapljala s kiti....

❤

 

Rdeča kapica - ljudska pravljica (1. del)

Ilustracija Rdeča kapica, 2011

Moja nova ilustracija Rdeče kapice in strašnega volka je v nastajanju, zato si osvežimo spomin na to prečudovito ljudsko pravljico. :)

Rdečo kapico (Le Petit Chaperon rouge) je v 17. stoletju, prvič, po ljudski pripovedi  zapisal in objavil francoski pisec in zbiratelj ljudskih pravljic Charles Perrault. 'Njegova' Rdeča kapica je bila temačna in je imela tudi temen, tragičen konec. To je bilo namreč obdobje, ko so bile pravljice namenjene izključno za zabavo odraslih in "vse to je bilo dovoljeno predvsem zato, ker je bilo pisano za nekoga, ki mu v življenju niso bili neznani prostaštvo, krvoločnost in zabava, za Ludvika XIV., ki je narekoval teme in okvire pravljic takratnega časa" (iz mojega diplomskega dela). Našo Rdečo kapico (to, ki jo poznamo, in ki jo tudi objavljam na blogu), pa sta zapisala in priredila za otroke pravljična brata Grimm. V slovenskem jeziku je bila objavljena leta 1993, prevedla jo je Polonca Kovač. Pravljica je dolga, zato jo objavljam v dveh delih.

Nekoč je živela ljubka majhna deklica in kdor jo je videl, vsak jo je imel rad, najraje pa jo je imela njena babica, ki kar ni vedela, kaj vse bi dala otroku. Nekoč ji je podarila kapico iz rdečega žameta, ki ji je tako lepo pristajala, da od tega časa ni marala nositi ničesar drugega več in zato so ji vsi rekli Rdeča kapica. Nekega dne ji je rekla mama:

»Pridi, Rdeča kapica, in nesi babici kos potice in steklenico vina. Stara je in betežna, gotovo ji bo dobro delo in jo okrepilo. Odpravi se na pot, še preden bo postalo vroče, lepo spodobno hodi in ne oddaljuj se od poti, drugače lahko še padeš in razbiješ steklenico in potem babica ne bo ničesar dobila. Ko prideš k njej, lepo pozdravi 'dobro jutro' in ne razgleduj se po vseh kotih.«

»Bom že naredila, da bo prav,« je rekla Rdeča kapica mami in ji dala roko. Babica pa je stanovala daleč zunaj v gozdu pol ure hoda od vasi. In ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. NI vedela, kakšna hudobna žival je in zato se ga ni nič ustrašila.

»Dobro jutro, Rdeča kapica,« ji je rekel.

»Dobro jutro, volk.«

»Kam pa kam, tako zgodaj?«

»K babici.«

»Kaj pa imaš pod predpasnikom?«

»Potico in vino. Včeraj smo pekli in tudi stari betežni babici je treba kaj privoščiti in jo malo pokrepčati.«

»Kje pa stanuje tvoja babica?«

»Četrt ure naprej v gozdu, njena hiša stoji pri treh velikih hrastih in spodaj je leskova živa meja, gotovo si že hodil tam,« je rekla Rdeča kapica. Volk pa si je mislil:

»Takale mlada, mehka stvarca, to ti je tolst zalogaj, še bolj bi mi dišala kot starka, vendar moraš zvito začeti, če hočeš obe ujeti.«

Nekaj časa je še spremljal Rdečo kapico, potem pa ji je rekel: »Rdeča kapica, poglej vse te krasne rože, ki rastejo tod. Zakaj ne pogledaš malo okrog sebe? Mislim, da sploh ne slišiš, kako milo pojo ptički. Korakaš, kot bi šla v šolo, v gozdu pa je tako veselo.«

Rdeča kapica se je ozrla naokoli in ko je videla,  kako med drevesi plešejo sončni žarki in koliko lepih cvetlic je vsepovsod, si je mislila: »Gotovo bo babico prav razveselilo, če ji prinesem svež šopek. Saj je še tako zgodaj, gotovo bom prišla pravočasno. Stekla je s poti v gozd in nabirala rože. Ko je utrgala eno, je zagledala naprej še lepšo, stekla je k njej i tako zašla vedno globlje v gozd. Volk pa je šel naravnost k babici in potrkal na vrata.

.... se nadaljuje ....

Ljubim te L E S - inspiracija

Ker si moj spomin na otroštvo in tiste preprosto lepe igrače. 

 

by MonkiVintage

Ker v gozdovih in ob poteh potrpežljivo čakaš, da te kdo posvoji in s tabo okrasi dom.

Ker si moja naljubša postelja.

by ashley ann

Ker si še lepši če te recikliramo.

by Kyle Meyer

Palete so lahko ogrodja za postelje, zofe... ♡

Reciklirana paleta...♡

Ljubi les, če bi bila fant, bi bila tesar.

 

❤

Pomlad v srcu, rože v laseh ❤

Ni še pomlad, ne. A naš Dragi marec, Dragi stari sušec nam je resnično prinesel tople sončne žarke. Letošnja zima je bila sicer končno spet fantastična, zasnežena kot se spodobi, a m p a k . Prinesla je mnogo skrbi, ki se bodo sedaj stopile s snežnimi kristali. Vse skrbi in žalosti, ki nas tarejo, lahko pretvorimo v krasno ustvarjalno energijo, če le imamo voljo. Pomlad simbolizira nekaj novega, prerojenje. To je letni čas, ki ga moramo polno izkoristiti zase. Veselim se sončnih juter, gregorjevega spuščanja ladjic po Gradaščici, spomladanskih voženj s kolesom, sajenja vse vrste zelenjave na našem eko vrtičku, venčkov iz marjetic, brenčanja čebel, stvari, dnevov in tednov, ki prihajajo. Ter prinašajo čudovite stvari.

Lep stari slovenski marčevski pregovor pravi:

Sv. Jera prinese roso v košarici.

❤

Art & pravljica

Zlata goska, ljudska pravljica, ilustracija L. Leslie Brooke, 1905

Alica v čudežni deželi, Lewis Carroll, ilustracija John Tenniel, 1865

Mlinarjeva hčerka, ljudska pravljica, ilustracija Anne Anderson, cca. 1900

Motovilka ("Rapunzel"), ljudska pravljica, ilustracija John Gruelle cca. 1900

Otroštvo brez pravljic bi bilo dolgočasno.

Viseče ladjice iz papirja

Ker se približuje gregorjevo in čas izdelave papirnatih ladjic, sem iz naftalina bloga Viviana's Childhood Treasures, tukaj, potegnila eno izmed mojih prvih objavic. O papirnatih ladjicah. In ideji kako jih uporabiti v prostoru. Pri meni, na stropu, te iste ladjice visijo še danes.

♡

 
Rada imam ladjice iz papirja. Tako preprosto prikupne so. In lahko prav lepo poživijo otroško sobico.

 Iz različnih barv papirja (poljubne barve in poljubne velikosti; lahko tudi stare reklame, v katerih včasih najdete prav presenetljivo lepe vzorce), izdelajte papirnate ladjice, ter jih nanizajte na vrvico. Lahko uporabite kar "cvirn" in šivanko. Vendar mora biti pred vsakim vbodom v papir narejen večji vozljiček.

Lahko pa uporabite tudi perlico, ki bo preprečila, da bo ladjica zdrsnila po vrvici navzdol. Ladjice nato lahko privežete na stropno svetilko, nad okno. Kamor vam srce poželi. :)

                                                        ©Viviana's Childhood Treasures

 

❤

Ustvarjalni priročnik - Preprosti izdelki iz papirja.

❤

Mojca Pokrajculja - slovenska ljudska pripovedka

Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice. 

»Kdo je zunaj?« je vprašala. »Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!« je javkala. Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: »Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!« »Šivilja sem,« je odgovorila lisica. Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali. 

Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo: »Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar.« »Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček. Iz spanja jih je zopet prebudilo javkanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved zmrznem, če me ne spustiš k sebi.« »Kaj pa znaš?« ga je vprašala Mojca Pokrajculja. »Čevljar sem,« je odgovoril medved. Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj. 

...

Zlata ptica - slovenska ljudska čudežna pravljica

Ilustracija Živa Viviana Doria

 Zlata ptica

(zapisal Matija Valjavec)

Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačile tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse to ni nič pomagalo in vojaki so se že branili hoditi na stražo.

Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj samosvoja in mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je naročil stražiti tudi sinovom in prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko manjkalo. 

Drugo noč gre stražit srednji sin. Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, jabolko pa je le manjkalo. Tretjo noč gre stražit najmlajši sin. Namesto s svinčenim zrnom nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga bo samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer stopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer vanje, ne da bi se kamorkoli ozrl. Kar prileti okoli polnoči iz neba ptica, tako tiho, da se ni nič slišalo in se spusti na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in odstreli tri peresa. Ptica se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz čistega zlata. Ko brata slišita strel, pritečeta k najmlajšemu in ga vprašata od kod je prišel tat. On pa jima reče: »Gledala bi, pa bi videla.«

Pravljica Princeska na zrnu graha (Hans Christian Andersen)

Ilustracija Edmund Dulac.

Nekoč je živel princ, ki se je hotel poročiti s princesko, toda morala bi biti prava princeska. Potoval je po celem svetu, da bi našel pravo princesko, a nikjer ni našel tega, kar je iskal. Princes je bilo dovolj, toda težko je bilo ugotoviti, ali so to res prave princeske.  Zmerom je bilo kaj takega na njih, kar ni bilo povsem v redu. Tako je prišel spet domov in bil ves žalosten, kajti tako rad bi imel pravo princesko. 

Nekega večera se je razbesnela strašna nevihta; bliskalo se je in grmelo, dež je lil v potokih. Nenadoma se je slišalo trkanje na grajska vrata, stari kralj jih je šel odpret.

Pred vrati je stala princeska. Ampak, jojmene! Kakšna je bila od dežja in vetra. Voda ji je tekla od las in obleke; tekla ji je v čevlje k prstom in pri petah spet ven. In vendar je trdila, da je prava princeska.

»No, to bomo že videli!« si je mislila stara kraljica. Rekla pa ni ničesar, šla je v spalnico, zložila vse posteljne žimnice na tla in položila na dno posteljnega ogrodja zrno graha; nato je vzela dvajset žimnic in jih položila na grah, na žimnice pa dvajset pernic. Tu je morala princeska ležati vso noč.

Zjutraj so jo vprašali, kako je spala. »Oh, zelo slabo!« je odgovorila princeska. »Komaj kaj sem celo noč zatisnila oči. Bog si ga vedi, kaj je bilo v postelji, ležala sem na nečem tako trdem, da sem vsa črna in modrikasta po telesu. Grozno je!«

Tako so spoznali, da je prava princeska, ker je skozi dvajset žimnic in dvajset pernic začutila zrno graha. Nihče drug, kakor le prava princeska, ne bi mogel biti tako občutljiv.

 Tedaj jo je princ vzel za ženo, kajti vedel je, da ima pravo pravcato princesko. Grah so dali v muzej, kjer ga še danes vidimo, če ga nihče do sedaj še ni ukradel. 

To, dragi moji, je resnična zgodba.

(prevedla: Živa Viviana Doria)

❤