 |
| Ilustracija Rdeča kapica, 2011 |
Moja nova ilustracija Rdeče kapice in strašnega volka je v nastajanju, zato si osvežimo spomin na to prečudovito ljudsko pravljico. :)
Rdečo kapico (Le Petit Chaperon rouge) je v 17. stoletju, prvič, po ljudski pripovedi zapisal in objavil francoski pisec in zbiratelj ljudskih pravljic Charles Perrault. 'Njegova' Rdeča kapica je bila temačna in je imela tudi temen, tragičen konec. To je bilo namreč obdobje, ko so bile pravljice namenjene izključno za zabavo odraslih in "vse to je bilo dovoljeno predvsem zato, ker je
bilo pisano za nekoga, ki mu v življenju niso bili neznani prostaštvo, krvoločnost
in zabava, za Ludvika XIV., ki je narekoval teme in okvire pravljic takratnega
časa" (iz mojega diplomskega dela). Našo Rdečo kapico (to, ki jo poznamo, in ki jo tudi objavljam na blogu), pa sta zapisala in priredila za otroke pravljična brata Grimm. V slovenskem jeziku je bila objavljena leta 1993, prevedla jo je Polonca Kovač. Pravljica je dolga, zato jo objavljam v dveh delih.
Nekoč je živela ljubka majhna deklica in kdor jo je videl,
vsak jo je imel rad, najraje pa jo je imela njena babica, ki kar ni vedela, kaj
vse bi dala otroku. Nekoč ji je podarila kapico iz rdečega žameta, ki ji je
tako lepo pristajala, da od tega časa ni marala nositi ničesar drugega več in
zato so ji vsi rekli Rdeča kapica. Nekega dne ji je rekla mama:
»Pridi, Rdeča kapica, in nesi babici kos potice in
steklenico vina. Stara je in betežna, gotovo ji bo dobro delo in jo okrepilo. Odpravi
se na pot, še preden bo postalo vroče, lepo spodobno hodi in ne oddaljuj se od
poti, drugače lahko še padeš in razbiješ steklenico in potem babica ne bo
ničesar dobila. Ko prideš k njej, lepo pozdravi 'dobro jutro' in ne razgleduj
se po vseh kotih.«
»Bom že naredila, da bo prav,« je rekla Rdeča kapica mami in
ji dala roko. Babica pa je stanovala daleč zunaj v gozdu pol ure hoda od vasi. In
ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. NI vedela, kakšna hudobna
žival je in zato se ga ni nič ustrašila.
»Dobro jutro, Rdeča kapica,« ji je rekel.
»Dobro jutro, volk.«
»Kam pa kam, tako zgodaj?«
»K babici.«
»Kaj pa imaš pod predpasnikom?«
»Potico in vino. Včeraj smo pekli in tudi stari betežni
babici je treba kaj privoščiti in jo malo pokrepčati.«
»Kje pa stanuje tvoja babica?«
»Četrt ure naprej v gozdu, njena hiša stoji pri treh velikih
hrastih in spodaj je leskova živa meja, gotovo si že hodil tam,« je rekla Rdeča
kapica. Volk pa si je mislil:
»Takale mlada, mehka stvarca, to ti je tolst zalogaj, še
bolj bi mi dišala kot starka, vendar moraš zvito začeti, če hočeš obe ujeti.«
Nekaj časa je še spremljal Rdečo kapico, potem pa ji je
rekel: »Rdeča kapica, poglej vse te krasne rože, ki rastejo tod. Zakaj ne
pogledaš malo okrog sebe? Mislim, da sploh ne slišiš, kako milo pojo ptički. Korakaš,
kot bi šla v šolo, v gozdu pa je tako veselo.«
Rdeča kapica se je ozrla naokoli in ko je videla, kako med drevesi plešejo sončni žarki in
koliko lepih cvetlic je vsepovsod, si je mislila: »Gotovo bo babico prav
razveselilo, če ji prinesem svež šopek. Saj je še tako zgodaj, gotovo bom prišla
pravočasno. Stekla je s poti v gozd in nabirala rože. Ko je utrgala eno, je
zagledala naprej še lepšo, stekla je k njej i tako zašla vedno globlje v gozd. Volk
pa je šel naravnost k babici in potrkal na vrata.
.... se nadaljuje ....