Mojca Pokrajculja - slovenska ljudska pripovedka

Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice. 

»Kdo je zunaj?« je vprašala. »Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!« je javkala. Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: »Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!« »Šivilja sem,« je odgovorila lisica. Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali. 

Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo: »Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar.« »Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček. Iz spanja jih je zopet prebudilo javkanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved zmrznem, če me ne spustiš k sebi.« »Kaj pa znaš?« ga je vprašala Mojca Pokrajculja. »Čevljar sem,« je odgovoril medved. Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj. 

...

Zverinice iz Rezije - Ljudska pravljica o lisici in volku

Ilustracija Živa Viviana Doria

Ljudska pravljica dneva. :)

O TEM KAKO  STA LISICA IN VOLK PRALA VOLNO

To je bilo Za slatino. Volk in lisica sta se zmenila, da bosta šla prat volno tje pod Kilo. Ko sta prišla tje, je lisica segla v vreče in potegnila ven volno. Volku je dala črno, sama si je obdržala belo.

Njemu je rekla, da mora iti gor za to veliko skalo in on je šla ob vodi navzdol. Izbrala sta si vsak svoj vir (tolmun), da bosta prala.

Tedaj lisica enkrat namili, pa je bila bela volna. Volk jo je kar naprej milil in tolkel po kamnih in deval belit in drgnil, pa je bila zmerom črna. Tedaj je lisica prišla gor, mu je rekla: »Pridite gledat, botrček, kako imam belo volno! Saj vi ne zate prati: morate militi, morate drgniti!«

Je spet drgnil, spet milil, vendar je ostala zmerom črna. Je prišel dol pogledat k lisici, je obstal, ko je videl, kako ima lepo belo volno. Seveda, ko pa si je bila vzela belo! Zavoljo tega je volk ostal temen in lisica je bolj svetla.

Pripovedko o lisici zvitorepki je povedala Libera Tozunova, zapisal pa jo je MilkoMatičetov. (Vir: Zverinice iz Rezije)

Slikanica in pravljica Pripovedka o morski deklici

Slikanica in ilustracija - Živa Viviana Doria

"Pred davnimi leti je v beli hišici ob morju živela mala deklica Sara. Prostrano morje je bilo sinje modre barve, s širnimi plažami, polnimi najčistejše mivke, posute s pisanimi kamenčki. Vsako jutro, takoj po zajtrku, je Sara stekla na plažo s svojim medvedkom ter se igrala in igrala … Dokler je mamica ni poklicala h kosilu."

"Sara včasih ni preveč rada ubogala mamice, saj se je hotela igrati do večera. Ponavadi se je skrila v travo pred hišo in se pogovarjala s svojim medvedkom. A mamica se je nato razjezila in zaklicala: »Sara! Če ne prideš pri priči h kosilu, zvečer ne bo pravljice pred spanjem!«

Sarine velike očke, ki so zvedavo gledale izpod trave, so se zaiskrile in deklica je zgrabila medvedka za nogo ter stekla k mamici, kakor hitro je mogla."

Več pa si preberite v knjigici: >> Pripovedka o morski deklici :)

© text: Viviana's Childhood Treasures