Ježek in rdeča mušnica
(Živa Viviana Doria)
Na gozd je legla srebrna noč. Malce se je že ohladilo. Okoli visokih, starih dreves je vel mrzel piš. Listje je šelestelo in šepetalo gozdnim prebivalcem.
Globoko pod smrekovimi vrhovi pa je, kot vsako noč poprej, drobencljal ježek.
»Oh, draga noč, kako si hladna nocoj,« je ježek vsake toliko zatrepetal s svojimi ostrimi bodicami.
Kajti, ko se je toplo, zlato sonce skrilo, je gozd objela hladna, srebrna luna. Vsako noč je mirno opazovala ježka. S svojim srebrnim sijem mu je kazala pot.
Ježek je pod roko nosil star zvezek.
»Kaj imaš lepega v tem zvezku?« je bila to noč radovedna luna.
»Ah, samo moj narisani herbarij je. Cvetlice rišem,« je tiho odvrnil ježek.
Ježek je imel posebno rad cvetlice.
Nekoč je srečal cvetlico, ki mu je bila najljubša od vseh. Tri dni in tri noči jo je obiskoval ter občudoval. Pa je cvetlica nenadoma ovenela. Ježek nikoli več, prav nikjer, ni srečal tako ljube cvetlice.
Od takrat naprej je v svoj mali zvezek skrbno narisal vsako cvetlico, ki jo je srečal na poti, da bi jo ohranil za spomin, če nekega dne oveni. ...
Nadaljevanje najdete v knjigi pravljic Biserni kit. :)