 |
| Ilustracija Živa Viviana Doria |
Zlata ptica
(zapisal Matija Valjavec)
Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno
lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako
jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačile
tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po
jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse to ni nič pomagalo in
vojaki so se že branili hoditi na stražo.
Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj samosvoja in
mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je naročil stražiti tudi sinovom in
prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol
in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar,
toda drugo jutro je jabolko manjkalo.
Drugo noč gre stražit srednji sin.
Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod
bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, jabolko pa je le manjkalo. Tretjo noč gre stražit najmlajši sin. Namesto s svinčenim zrnom nabije puško
z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga bo samo spoznal, kakšen tiček
je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer stopi pod drevo, upre
oči v jabolka in gleda venomer vanje, ne da bi se kamorkoli ozrl. Kar prileti
okoli polnoči iz neba ptica, tako tiho, da se ni nič slišalo in se spusti na
drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in odstreli tri
peresa. Ptica se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da
so iz čistega zlata. Ko brata slišita strel, pritečeta k najmlajšemu in ga
vprašata od kod je prišel tat. On pa jima reče: »Gledala bi, pa bi videla.«
Nato odide k očetu in mu pokaže
tista tri peresa. Ker so bila peresa zlata, si je kralj mislil: »kako lepa mora
biti šele ptica, ki ima taka peresa!« Ker bi jo rad imel, reče naglas: »Kdor mi
jo prinese, bo kralj!«
Najstarejšega je kraljestvo zelo mikalo; vzel je brašno in puško in šel
iskat ptico. Šel je v gozd, kajti v gozdu so ptice najrajši, češ tam jo bo že
kje dobil. Hodil in hodil je po gozdovih in se oziral po drevesih, da bi
zagledal ptico, toda zlate ptice ni bilo na nobenem. Pride do jase, in ker je
bil lačen, stopi s konja, sede na tla, vzame brašno iz torbe in začne jesti.
Tedaj pa pride k njemu medved in ga prosi, naj da tudi njemu kaj jesti, rekoč: »Daj še meni malo, ker sem lačen.«
Toda kraljevič se obrne, zareži nad
medvedom in pravi:«Saj bo komaj zame dosti, pa bom še tebi dajal! Poberi se od
mene! Zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!«
Medved se obrne in pravi: »Le
počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in odide.
Ko se kraljevič naje, gre dalje in
pade roparjem v roke. Vse mu vzamejo, kar je imel: denar in konja, in mu
zažugajo, da ga bodo celo umorili, ko jih je prosil, naj ga pustijo, ker je
kraljevi sin. Ko pa jih je le za ožjo voljo prosil, naj mu vsaj življenje
pustijo, so roparji rekli, da drugače ne, le če se jim priduži in hodi z njimi
ropat. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal –
ropar.
Leto je preteklo, toda starejšega
sina še ni bilo domov. Zato reče srednji sin očetu, da namerava zdaj on iti
iskat zlato ptico. Oče ga pusti, ker je obljubil, da se ob letu vrne domov, naj
dobi ptico ali ne. Oče mu da konja, puško, denar in brašno. Srednji sin se
napravi, zajaha konja in gre po isti poti, po kateri je šel že starejši brat. V
gozdu gleda po drevesih po zlati ptici, toda zaman. Tudi on pride do tiste
jase, in ker je postal lačen, se ustavi, stopi s konja, vzame brašno iz torbe
in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi, naj mu da kaj jesti, ke rje
lačen. Toda tudi ta brat ga zapodi kot prvi in pravi: Poberi se od mene! Zate
in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!«
Medved se obrne in pravi: »Le
počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in odide.
Ko se srednji brat naje, gre dalje
in dobijo ga roparji. Vzamejo mu vse, kar je imel: denar in konja, in mu
zažugajo, da ga bodo celo umorili, kajti starejši brat ga je spoznal in se
zbal, da bi očeti ne povedal, da je postal ropar. Ker pa le prosi in prosi, mu
prizanesejo, seveda če se jim pridruži in dela to, kar oni. Kaj je hotel? Še
bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal – ropar.
Leto je preteklo in tudi srednjega
sina ni hotelo biti nazaj. Zdaj reče očetu še najmlajši sin, da hoče iti tudi
on iskat zlato ptico. Oče pa mu pravi: »Dva sta že šla in ju ni nazaj. Iti
hočeš še ti, da tudi tebe ne bo. Ostani doma, vidiš, edino tebe še imam, ali
hočeš, da še tebe izgubim?«
Toda sin ni dal miru. Tako dolgo je
prigovarjal očetu, da ga je pustil ter mu dal konja, denar in brašno. Najmlajši sin je jezdil po isti
poti in prišel na isto jaso, kjer sta bila prejšnje in poprejšnje leto njegova
brata. Razjaha konja, vzame brašno iz torbe in začne j esti. Spet pride medved
in ga prosi: Daj še meni malo, saj vidiš, da sem lačen.« Ta pa – dobrega srca, kakor je bil
– reče: »O, le jej z menoj, kolikor hočeš
in kolikor se ti poljubi. Bo že kako šlo, če zmanjka.« in medved je jedel in
jedel, da je njemu le malo ostalo. Nato seže še v torbo in jo popolnoma
izprazni. Toda medved spet je, da je bil kraljevič prav malo deležen. Medved pa
še ni bil sit. Pravi mu: »Daj mi še konja, da ga snem in se najem, ker sem
lačen.«
»i«, pravi on, »saj bi ti ga dal,
pa nimam potem na kom jezditi.«
Medved mu odgovori: »Boš pa mene
jezdil.« Kraljevič pravi:
»Kako bom tebe jezdil, ko se mi bo
vsak smejal, kdor me bo videl.«
Medved pa mu spet odvrne:
»Naravnost tja te bo prinesel, kjer je tista stvar, ki jo iščeš.«
Ko kraljevič to sliši, si misli:
»Če ti veš kaj iščem, tudi veš, kje je,« in reče: »No, pa ga snej, da se naješ
in lakoto zamoriš.«
Tedaj plane medved nad konja, ga
raztrga in se naje. Ko se je medved najedel, reče kraljeviču: »Zdaj pa ureži
leskovo šibo, ki je v enem letu zrasla, zajahaj me in prinesel te bom do zlatih
ptic.«
Mladenič je urezal leskovo šibo,
kar je je v enem letu zraslo, zajahal medveda in dirjala sta, da sta pridirjala
do skale. Pri skali se medved ustavi in pravi: »Tu, v tej skali, je cela jata
zlatih ptic v zlatih kletkah. Mahni z leskovko po skali. Odprla se bo, pojdi
vanjo in vzemi prvo ptico, ki ti pride v roke, toda nikar ne izbirja, da se ne
zbude stražarji in te ne ujamejo.«
Stopil je z medveda, mahnil z
leskovko po skali in skala se je odprla.
Stopi v lep, veli prostor: na obeh straneh so visele zlate kletke z zlatimi
pticami, prva lepša od druge. Šel je od ptice do ptice in vsaka mu je bila bolj
všeč, dokler ni prišel do konca votline, kjer je bila najlepša ptica. Njo vzame
in se obrne. Toda še preden pride do drugega konca, se straže zbude, ga primejo
in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ukrasti ptico. Mladenič pa
se še nikoli ni zlagal in pove vse od konca do kraja. Obljubili so mu, da ga
izpuste in mu podare ptico, če jim pripelje tako iskrega konja, da mu v devetih
deželah ni enakega.
Ko pride iz votline do medveda mu
reče medved: »Vidiš, zakaj me nisi ubogal in vzel takoj prve ptice, do katere
si prišel? Jaz sicer vem za takega konja, toda moraš me ubogati in storiti,
kakor ti bom rekel. Vzemi leskovko, sedi spet name in si misli, da bi bil rad
tam, kjer so tisti konji, ki jim v devetih deželah ni enakih.
Mladenič je vzel leskovko, sedel na
medveda in si mislil: »O, da bi bil tam, kjer so tisti konji!« komaj je to
pomisli, je že bil pred skalo.
Medved mu reče: »Udari s šibo po
skali in skala se bo odprla. Tam boš našel celo čredo konj. Odveži prvega, ki
prideš do njega, in nikar ne izbiraj, da se ne zbude stražarji in te ne
ujamejo.«
Mladenič stopi z medveda, udari s
šibo po skali, ki se odpre in razmakne v votlino. Na obeh straneh so stali
privezani konji, lepi, da bi jih kar gledal, prvi lepši od drugega, zadnji na
koncu jame pa najlepši. Tega mladenič odveže in odpelje iz jame, toda od topota
kopit se stražarji zbude, primejo ga in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj
je hotel ukrasti konja. Po pravici jim pove vse od konca do kraja in obljubili
so mu, da ga izpuste in mu dajo konja, če jim pripelje morsko deklico. Mladenič
jim to obljubi in odide iz jame.
Ko pride do medveda, ga medved
ošteje kot prvič: »Saj sem ti rekel, zakaj me nisi ubogal? Vendar vem, kje in
kako bi se dala dobiti morska deklica. Tu spodaj ni daleč morje. Pojdi v mesto
in si nakupi vsakovrstnega blaga, z njim pojdi na breg morja in ga tam
prodajaj. Prišle bodo tri morske deklice.
Kupčuj samo s tisto, ki ti bo najbolj všeč. Ko bo nakupila in hotela oditi, naj
ti da roko, da bo sreča večja. Takrat pa si misli, da bi bil rad pri konjih.
Ročno boš tam, kjer si želiš. Tako delaj ves čas.« to medved reče in gre svojo
pot.
Mladenič gre in gre in pride do
mesta. Tu nakupi vsake vrste kramarskega blaga: trakov, šivank in drugih
podobnih reči. S tem blagom gre k morju in ga tam razloži naprodaj. Pridejo tri
morske deklice, prva lepša od druge.
Toda kupčeval je samo s tisto, ki se mu je zdela najlepša. Ko je deklica nakupila, kar je želela, ji mladenič reče,
naj mu seže v roko, da bo sreča večja. Deklica mu seže v roko, on pa si misli: »Ko bi bil zdaj pri konjih.«
Kakor bi trenil z očmi, je bil
mladenič z morsko deklico pri konjih. Tam so mu dali prej obljubljenega konja
in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je niso mogli nagledati.
Mladenič sede na konja, in preden gre, jih prosi, da bi še smel deklici seči v
roko za slovo. Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. Kraljevič
ji seže v roko in si misli: »O, ko bi bil zdaj tam, kjer so
zlate ptice!«
Kakor bi z očmi trenil, so bili pri
zlatih pticah: on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako
lepega in ognjevitega. Ročno mu prinesejo najlepšo zlato ptico v najlepši zlati
kletki, ko še s konja ni stopil. Toda kakor hitro je dobil ptico in prijel
deklico za roko, si je mislil: »O, ko bi bil zdaj pri medvedu!« Takoj so bili pri medvedu on,
morska deklica, konj in zlata ptica. Medved mu reče: »Zdaj imaš vse in sreča te čaka.
Samo enega se varuj: kupovati mesa z vislic!«
Medved to izgovori in gre svojo
pot. Mladenič pa jezdi z morsko deklico
dalje proti domu in prijezdi v mesto. V mestu je vrelo skupaj polno ljudi. To
se mu je zdelo čudno in povprašal je prvega, ki je prišel mimo njega, kaj to
pomeni. Ta mu pove, da peljejo obesit dva tatova. Stopi bliže, da bi videl, kdo
sta ta dva nesrečnika. Toda joj!
V njiju spozna svoja starejša
brata. Vpraša, kaj sta storila, in povedo mu, da sta zelo veliko pokradla.
Smilita se mu, saj sta vendar brata. Zato vpraša, ali ju je mogoče rešiti.
»O, pač,« mu rečejo, »odkupi ju
lahko, kdor plača še enkrat toliko, kolikor sta naropala.« ker je imel še od
doma dovolj denarja, našteje odkupnino in gre svojo pot iz mesta.
Ko sta brata zvedela, da sta rešena
smrti, bi rada vedela, kdo ju je odkupil, in vse po vrsti sta spraševala, kje
je njun rešitelj. Pokazali so jima pot, po kateri je šel iz mesta.
Gresta za njim, in ko ga zagledata,
spoznata, da je njun brat in da nese domov zlato ptico. Zbala sta se, da bi
doma ne povedal, kaj se je zgodilo z njima. Iz zavisti sta ga ubila in pustila
mrtvega na cesti. Vzela sta konja, morsko deklico in zlato ptico in šla proti
domu.
Vse se ju je razveselilo, posebno
pa oče kralj. Konja so dali v hlev, toda odsihmal se je tako shudil, da ni smel
nihče k njemu in so mu morali z vrha dati zobanja. Tudi morska deklica je bila tako žalostna,
da ni mogla spregovoriti niti besedice. Zlata ptica je povesila glavo in ni več
dala glasu od sebe. Vsi so mislili, da je bo zdaj zdaj konec.
Tedaj pa pride medved do mrliča na
poti. Izkoplje neko korenino, jo stolče na kamnu, kane sok mrtvemu v usta in
mladenič oživi in ozdravi.
Nato je medved izginil in nič več
ni bilo slišati o njem. Mladenič pa se je v strgani obleki vrnil domov, toda
nihče ga ni spoznal. Vpraša po svojem konju, a vsi ga debelo gledajo in
mislijo, da je blazen. Pokažejo mu konja v hlevu in povedo, da ne sme nihče v
njegovo bližino. Mladenič stopi h konju. Ko ga konj zagleda, začne veselo
rezgetati in se mu pusti božati in gladiti, kakor bi bil najbolj krotka žival.
Vse strmi.
Nato mladenič spet vpraša: »Kje je moja ptica, zlata ptica?
Dajte mi jo nazaj!« Šel je naravnost v sobano, kjer je
visela kletka z zlato ptico. Komaj ga ptica zagleda, začne na ves glas tako
nebeško prepevati, da se je razlegalo po vsem gradu, kakor bi godli sami
nebeški angelci. Ko kralj sliši ptico tako prepevati, prihiti v sobo, iz druge
sobe pa morska deklica, ki se ji je to čudno zazdelo. Komaj zagleda mladeniča, razpne bele ročice, skoči k njemu, ga
objame, se ga oklene in ga pritisne na srce, kakor bi ga ne več hotela
izpustiti.
Oče je bil priča temu in ni vedel,
kaj naj reče. Spoznal je svojega sina, in ko je izvedel, kako sta brata z njim
ravnala in kaj se je z njim godilo, se je razhudil ter zapovedal oba starejša
sinova spoditi, ker sta si to tudi zaslužila. Mlajšemu pa je dal kraljestvo in
naredili so veliko svatovščino, kajti oženil
se je z lepo morsko deklico in
milo jima je pela zlata ptica.