 |
Mojca
Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila
piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in
padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene
hišice.
»Kdo je zunaj?« je vprašala. »Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja,
lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem,
če me ne vzameš pod streho!« je javkala. Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar
tako pregovoriti in je dejala: »Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!« »Šivilja
sem,« je odgovorila lisica. Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček.
Legli sta in takoj zaspali.
Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že
zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo: »Oh,
Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem.
Volk sem in izučen mesar.« »Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila
Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček. Iz spanja jih je
zopet prebudilo javkanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja
brije, slana pada in jaz medved zmrznem, če me ne spustiš k sebi.« »Kaj pa
znaš?« ga je vprašala Mojca Pokrajculja. »Čevljar sem,« je odgovoril medved.
Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.
...
»Danes pa res vso noč ne bo miru,« se
je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova začula trkanje in tarnanje. »Mojca
Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem!« »Kdo pa si in kaj
znaš,« je vprašala gospodinja. »Jaz sem, zajček. Šivati znam kakor krojač,« se
je nato glasil odgovor. Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca
Pokrajculja je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal: »Mojca
Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane.«
bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela,
da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.
Mojca Pokrajculja je zjutraj odposlala vse goste na
delo. Volk je poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih
zaklal in vse lepo otrebil, med pa očistil in
spravil v lonec. Skuhali so si večerjo in legli počivat.
Ponoči je lisica zastokala: »Avbe, joj, mene pa
trebuh boli!« Mojca Pokrajculja ji je rekla: »pojdi v kuhinjo in skuhaj si
kamilic!« Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je
lisica že zopet stokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja zopet
rekla, naj si še skuha kamilic.
Lisica je tako šla trikrat v kuhinjo kuhat si čaja.
Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je
namreč, kam je Mojca Pokrajculja spravila med in ga polizala do kraja. Nato je
sladko zaspala. Zjutraj je Mojca Pokrajculja
odredila vsem delo, lisici pa je rekla: »Šiviljčka, ker si bila sinoči
bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dalje poleži, da se spočiješ.« v
kuhinji je nato nastal velik hrup in prepir: »Ti si strd polizal!« »Jaz ne, pač
pa ti!« in tako naprej, Mojca je odločila: »Tat je bil domačin, nihče drug ni
vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila vrata zapahnjena.«
Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk:
»Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu
prileze nazaj in kapal mu bo od ust.« Vsi so legli pred piskrčkom na travo in
takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest in je zato bedela. Res, strd ji je
prilezla iz želodca in je kapala na tla. Hitro se je obrisala in namazala s
strdjo poleg sebe spečega zajčka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi
zaspala.
Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se bili namreč
medtem zbudili ter opazili, da se zajčku cedi med okoli gobca. Začeli so ga
neusmiljeno poditi. Zajček je bežal in si polomil sprednje noge, šele potem se
mu je posrečilo pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala
sama s piskrčkom.
Zajčku pa niso več zrasle polomljene noge in zato
ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega.