 |
| Ilustracija Edmund Dulac. |
Nekoč je živel princ, ki se je hotel poročiti s princesko,
toda morala bi biti prava princeska. Potoval je po celem svetu, da bi našel pravo
princesko, a nikjer ni našel tega, kar je iskal. Princes je bilo dovolj, toda težko
je bilo ugotoviti, ali so to res prave princeske. Zmerom je bilo kaj takega na njih, kar ni bilo
povsem v redu. Tako je prišel spet domov in bil ves žalosten, kajti tako
rad bi imel pravo princesko.
Nekega večera se je razbesnela strašna nevihta; bliskalo se
je in grmelo, dež je lil v potokih. Nenadoma se je slišalo trkanje na grajska
vrata, stari kralj jih je šel odpret.
Pred vrati je stala princeska. Ampak, jojmene! Kakšna je
bila od dežja in vetra. Voda ji je tekla od las in obleke; tekla ji je v čevlje
k prstom in pri petah spet ven. In vendar je trdila, da je prava princeska.
»No, to bomo že videli!« si je mislila stara kraljica. Rekla
pa ni ničesar, šla je v spalnico, zložila vse posteljne žimnice na tla in
položila na dno posteljnega ogrodja zrno graha; nato je vzela dvajset žimnic in
jih položila na grah, na žimnice pa dvajset pernic. Tu je morala princeska ležati vso noč.
Zjutraj so jo vprašali, kako je spala. »Oh, zelo slabo!« je
odgovorila princeska. »Komaj kaj sem celo noč zatisnila oči. Bog si ga vedi,
kaj je bilo v postelji, ležala sem na nečem tako trdem, da sem vsa črna in modrikasta
po telesu. Grozno je!«
Tako so spoznali, da je prava princeska, ker je skozi
dvajset žimnic in dvajset pernic začutila zrno graha. Nihče drug, kakor le
prava princeska, ne bi mogel biti tako občutljiv.
Tedaj jo je princ
vzel za ženo, kajti vedel je, da ima pravo pravcato princesko. Grah so dali v
muzej, kjer ga še danes vidimo, če ga nihče do sedaj še ni ukradel.
To, dragi moji, je resnična zgodba.
(prevedla: Živa Viviana Doria)
❤
