 |
| ❤ V čudežni deželi pravljic❤ |
Tri pomaranče (zapisal Virgil Šček)
Na
Krasu je velika vas, ki ji pravijo Lokev. Skoraj na koncu vasi stoji stara
Jegričeva hiša. Pred tisoč in več leti je v njej živela deklica Marinca s svojo dobro materjo. Marinca je bila edinka,
in ker je bila pridna, jo je imela mama še bolj rada. Nekega dne sta šli mati
in Marinca v gozd nabirat drva. Nabirali sta blizu podzemske jame Vilenice. Tam
naokrog je danes precej pašnikov in gmajne, takrat pa je bil tisti kraj pravi
raj na zemlji: sama najboljša zemlja, obrasla z visokim drevjem. V Vilenici so
v tistih časih živele vile, rojenice
in sojenice. Tisoč let so bivale tam, pred tisoč leti pa so za vedno izginile
in ljudje so na Vilenico pozabili, samo ime je še ostalo vse do danes.
Ko
sta si naložili že vsaka obilno breme drv, je mati rekla hčerki: »Marinca,
zadosti drv sva že nabrali. Zdaj greva domov, da si bova skuhali večerjo.«Komaj
sta naredili dvajset korakov, zagledata pod lipo, ki je bila trikrat večja kot
a, ki stoji dane spred lokavsko cerkvijo, tri vile. Bile so prav lepe deklice z dolgimi zlatimi lasmi,
ki so jim padali skoraj do gležnjev. Osorno
so ukazale: »Mati,
danes leto boš pripeljala hčerko prav na ta kraj in potem bo naša.« Nato so vile izginile, mati in Marinca pa
sta se odpravili domov.
❤
Uboga
mati je bila vsa obupana, saj je vedela, da bo izgubila hčerko. Kajti gorje
tistemu, ki vil ne bi ubogal: znajo čarati in lahko požgejo hišo ali človeka
celo umorijo. Mati je dan in noč jokala, tako da je izjokala že vse solze.
Marinca pa jo je tolažila: »Ljuba mama, ne jokaj, bo že Bog tako naredil, da bo prav.«
Vile
so deklico odpeljale v Vilenico, ki takrat ni bila tako pusta in zapuščena kot
danes. Takrat je bila v Vilenici velika palača s tridesetimi lepimi sobanami, v
katerih se je vse lesketalo v srebru in zlatu. Tri ure si hodil, da si prišel
do zadnjega kota. Pot, ki je peljala globoko do dna jame, je bila lepo urejena,
posuta z belimi kamenčki in ob straneh lepo ograjena.
Marinca
je morala vilam opravljati vsa hišna dela: pomivala je, pometala in tudi
kuhala. V vilinski palači se ji je imenitno godilo: jedla je in pila, kolikor
se ji je zahotelo, in poslušala je prečudovito vilinsko godbo. Toda Marinca se
življenju pri vilah vendarle ni mogla privaditi. Zakaj ne? Gotovo ste že
uganili! Pogrešala je svojo ljubo, dobro mamo. Svojo mamico je imela Marinca
rajši kakor vse sladkarije in lepotije v vilinski palači.
Vile
so opazile, da jih Marinca ne mara, zato so jo tudi same zasovražile. Sklenile so celo, da
jo bodo pogubile. Pa so ji nekega večera rekle: »Poslušaj, Marinca, jutri
zjutraj boš šla na bližnji grad. Tam živi starka, ki čuva tri pomaranče. Vzela
ji boš pomaranče in jih brž prinesla v Vilenico, sicer ti gorje!«
Drugo
jutro so jo navsezgodaj peljale na bližnji griček ter ji od tam pokazale grad,
na katerem je živela starka. Grad je stal na hribu Gradišče, visoko nad krajem,
kjer je danes vas Prelože.
Deklica
se je odpravila proti gradu. Vedela je, da bo njena naloga zelo težka, zato je
vso pot jokala in prosila Boga, naj ji da potrebno moč, da bo vse dobro
opravila. Ko je bila v gozdu, tam, kjer danes stoji Bekonova hiša, je na samoti
srečala starca. Starec jo je ustavil in vprašal: »Zakaj jočeš deklica?« Ko mu
je deklica povedala, kakšno nalogo so ji naložile vile, ji starec reče: »Tu
imaš pet reči. Vzemi jih in jih skrbno čuvaj, ker jih boš še danes
potrebovala.« In dal ji je prgišče žebljev, stekleničko olja, košček kruha,
metlo in vrv.
Deklica
se mu je zahvalila in šla naprej po svoji poti. Pošteno se je namučila, preden
je prišla na Gradišče, kjer je stal grad. Pred gradom pa je bil velik jarek in
čezenj je vodil most, toda bil je tako star in slab, da bi deklica, če bi
stopila nanj, takoj zgrmela v globino. Marinca je vzela žeblje in je desko za
desko trdno pribila, da je lahko šla čez. Nato je prišla do železnih vrat, ki
so bila trdno zapahnjena z železnim zapahom. Železo je bilo tako zarjavelo, da
noben junak ne bi mogel potegniti zapaha. Marinca je vzela stekleničko in z
oljem namazala zapah. Potem je vrata z lahkoto odprla in vstopila.
Toda
glej, za vrati je zalajalo krdelo psov in planilo nanjo. Marinca je brž odprla
košek, vrgla psom kruh in se jih tako rešila. Šla je naprej in prišla do
velikega dvorišča. Stara žena je s koncem krila pometala borjač (dvorišče) in
bila je že zelo utrujena. Deklici se je zasmilila in dala ji je metlo.
Potem
je prišla k vodnjaku iz katerega je revna žena zajemala vodo. Toda kako? Iz
natrganih šib si je za silo spletla vrv in s težavo vlekla. Marinca je vzela
vrv, jo privezala na vedro in zdaj je šlo ženi delo lahko od rok.
Tako
je deklica prišla do stopnišča. Na tiho in previdno se je prikradla do sobane,
v kateri je sedela starka, h kateri so jo poslale vile, in napol je dremala,
napol bedela. Na veliki omari zagleda Marinca na zlatem krožniku tri pomaranče.
Naglo jih pograbi in zbeži. Toda v tistem trenutku se je starka prebudila, jo
zapazila in odšepala za njo.
Ko
je bila Marinca pri vodnjaku, je starka zavpila ženi, ki je zajemala vodo: »Ustavi
deklico, ker mi je vzela pomaranče!« toda žena pri vodnjaku ji je odgovorila: »Ne
bom je ustavila. Že dvajset let se s šibami mučim pri tem vodnjaku, ta deklica
pa mi je dala vrv.« Ko je Marinca prišla do žene, ki je pometala dvorišče, je
starka zavpila: »Ubij dekle, ker mi je ukradlo pomaranče!« Žena pa ji je rekla:
»Tega ne bom storila. Leta in leta sem borjač pometala s krilom, ta deklica pa
mi je dala metlo. Hvaležna sem ji.« Že je bila deklica pri psih in starka je
zakričala: »Raztrgajte jo!« Psi pa so zalajali: »Tega že ne bomo storili. Tri
leta smo trpeli lakoto, ta deklica, ta deklica pa nas je nasitila.« Marinca je
že pritekla do vrat in starka je na ves glas zacvilila: »Vrata, zaprite se in
deklico zmečkajte!« Toda vrata se niso zganila, ampak so rekla: »Tega pa že ne.
Zarjavela smo bila in deklica nas je očistila.«
Prav
ta hip je prišla Marinca do mosta in starka je vsa obupana zavpila: »Most,
podri se! Vrzi tatico v jarek, naj tam pogine!« Most pa je zagrmel: »Ne morem.
Razbit sem bil in ta deklica me je popravila.«
Starka
ni mogla naprej in Marinca je bila rešena. Ko se je vrnila v Vilenico in
pokazala vilam tri pomaranče, se vile niso mogle načuditi, kako se je lahko
deklica rešila. Dotlej se ni vrnil še noben človek, ki so ga poslale na grad.
Toda vile so bile zadovoljne in so deklico vprašale, kakšno plačilo bi rada
imela. Marinca jih je prosila: »Domov k mami bi se rada vrnila.«
Vile
so ji prošnjo uslišale. Bogato so jo nagradile in še tistega dne je Marinca
objela svojo presrečno mamico. Nikdar se več ni ločila od nje.