Polarni vlak
(avtor Chris Van Allsburg)
Na božični večer, pred mnogimi leti, sem tiho ležal v svoji postelji. Nisem šelestel z rjuhami, dihal sem tiho in počasi. Poslušal sem, da bi slišal - zvok, za katerega mi je prijatelj dejal, da ga ne bom nikoli slišal - zvonenje zvončkov na božičkovih saneh.
"Božiček ne obstaja", je vztrajal moj prijatelj, ampak vedel sem, da se moti. Te pozne noči sem slišal zvok, vendar ne zvončkov. Iz zunaj je prihajal zvok sikanja pare in cviljenja kovine. Pogledal sem skozi okno in videl vlak, ki je popolnoma mirno stal pred mojo hišo.
Oblit je bil v odejo pare. Okoli njega so lahkotno plesale snežinke. Sprevodnik je stal poleg odprtih vrat enega izmed vagonov. Iz svoje jakne je vzel veliko žepno uro, ter pogledal proti mojemu oknu. Obul sem copate in se oblekel. Potihoma sem se po prstih odplazil v pritličje ter skozi vrata. "Vsi na krov," je zakričal sprevodnik. Stekel sem proti njemu. "Torej," je rekel, "prideš?""Kam?" sem vprašal. "Ja, na severni tečaj, seveda," je bil njegov odgovor. "To je polarni vlak." Prijel sem njegovo ponujeno roko in potegnil me je na vlak.
Vlak je bil poln otrok, v pižamah in nočnih oblačilih. Peli smo božične pesmi in jedli slaščice polnjene z lešnikovo kremo, belo kot sneg. Pili smo vroč kakav, tako gost in bogat kot stopljena ploščica čokolade. Zunaj so se luči mest in vasi svetlikale v daljavi, ko je polarni vlak hitel proti severu.
Kmalu se ni več videlo luči. Potovali smo skozi hladne, temne gozdove, kjer so tulili volkovi in zajci so se skrivali pred vlakom, ko je grmel skozi tiho divjino.
Dvigali smo se visoko v gore, tako visoko, da je zgledalo da se bomo dotaknili lune. A polarni vlak ni upočasnil. Hitreje in hitreje smo potovali, se kotalili čez vrhove in skozi doline kot vozilo na vlaku smrti.
Gore so se spremenile v hribe, hribi v ravnine prekrite s snegom. Prečkali smo golo puščavo ledu. V daljavi so se pojavile luči. Izgledale so kot luči, ki plujejo po zmrznjenem morju. "Tam," je rekel sprevodnik, "je severni tečaj."
Severni tečaj! To je bilo velikansko mesto, ki stoji na vrhu sveta, polno tovarn, kjer so izdelane vse božične igrače. Najprej, nismo videli nobenega škrata. "Zbirajo se v središču mesta," nam pove sprevodnik, "tam bo božiček podaril prvo božično darilo."
"Kdo dobi prvo darilo?" smo vsi vprašali.Sprevodnik odgovori: "Izbral bo nekoga izmed vas." "Poglejte!" je zavriskal eden izmed otrok. "Škratje!" Zunaj smo videli stotine škratov, ko se je naš vlak približeval središču severnega pola. Polarni vlak se je ustavil, in sprevodnik nam je dovolil izstopiti. V središču smo zagledali božičkove sani. Severni jeleni so se že veselili. Zvončki so glasno zvončkljali. Česa takega še nisem slišal. Krog se je razprl in pojavil se je božiček. Škratje so ga veselo in glasno pozdravili. Božiček je odkorakal do nas, pokazal name ter rekel: "Pa izberemo tega moža tukaj!" Skočil je na svoje sani, sprevodnik mi je pomagal nanje. Vsedel sem se v božičkovo naročje, ko me je vprašal: "Kaj si želiš za božič?" Vedel sem, da lahko dobim katerokoli darilo si lahko zamislim. Ampak stvar, ki sem si jo najbolj želel, ni bila v velikanski božičkovi vreči. kar sem si želel bolj kot karkoli, je bil en samcat srebrn zvonček iz njegovih sani.
Ko sem ga vprašal, se je nasmehnil, me objel, ter naročil škratu, naj odreže en zvonček iz jelenove vprege. Zvonček je dvignil visoko v zrak ter zaklical v množico: "Prvo božično darilo!" Ura je dobila polnoč, božiček mi je izročil zvonček, ki sem ga takoj spravil v žep. Božiček je zagnal sani, poletel v nebo, zakrožil nad nami, ter z jeleni odletel globoko v hladno severno nebo.... (The Pollar Express by Chris Van Allsburg)
❤10 zimskih pravljic pred Božičem❤
(Če želite ta tekst uporabiti na svojem blogu ali strani, prosim navedite povezavo do http://vivianaschildhoodtreasures.blogspot.com . Hvala❤)
☆ * ☆ * ☆